Vsako leto sodelavke in sodelavci župnijske Karitas za nekaj dni odrinemo na globoko, na duhovne vaje, največkrat v Vipavski Križ. Tudi letos je bilo tako. Če bi se verni ljudje v polnosti zavedali, kako velik in svet dogodek je maša, bi bila v cerkvah gneča, je bilo rečeno. O mašni daritvi smo premišljevali z bratom Matejem Štravsom pri katehezi, o evharistiji pa z br. Jakobom Kunšičem. Ko človek konča službo, ko je v »zrelih« letih, največkrat pomisli, da že vse ve, že vse pozna, da se tako ali tako ne da več kaj prida narediti. Pa ni tako! Naša duhovna spremljevalca sta z nagovoroma mehčala trdoto naših prepričanj, nas živo nagovarjala, s kakšnim notranjim pogledom naj gledamo ljudi, ki prihajajo na našo Karitas. Vse to spreminja nas in z Božjo pomočjo upamo, da tudi ljudi, ki jih srečujemo. V cerkvi sv. Danijela v Štanjelu smo imeli mašo in nekoliko zmotili krasilce, ki so pripravljali cerkev za praznično nedeljo. Istega dne zvečer...