Skandinavski psihologi poudarjajo, da so počitnice čas za vnovično odkrivanje, negovanje, krepitev in razvajanje otroške duše. Iskrivega, neobremenjenega in veselega, avtentičnega bistva, ki ga vsakdo nosi v sebi, čeprav se morda tega ne zaveda, ker je svojo otroško naravo že zdavnaj skril v najtemnejši kotiček svoje zavesti in jo iz varnostnih razlogov – da se ne bi po pomoti spet prebudila in oživela – prekril z debelo plastjo patine. (Pre)resnim odraslim, ki ob tovrstnem razmišljanju skomignejo z rameni, zamahnejo z roko, ali se celo namrščijo in vznemirijo, češ, »saj smo vendar odrasli in zreli ljudje«, pa strokovnjaki in poznavalci priporočajo, naj skušajo med počitnicami oziroma na dopustu vsak dan vsaj za kratek čas spet postati otroci. Pa ne otročji, sitni, zahtevni, nezreli in neodgovorni, marveč otroški: preprosti, igrivi, lahkotni, navihani, brezskrbni in spontani, domiselni, originalni in neumorni – taki, kot so otroci oziroma smo bili mi sami v času srečnega otroštva. <...>