Med hitenjem z enega konca mesta na drugega pogosto srečam ljudi, tudi mlade, ki pričujejo mimogrede. Verjamem, da se marsikateri izmed njih (vas J) tega niti ne zaveda, je pa res blagodejno na ulici, v trgovini, na vlaku … srečati človeka s križcem (ali drugim krščanskim znamenjem) okrog vratu oziroma zapestja. Vedno me navda občutek domačnosti in bližine – res začutim, da smo kristjani bratje in sestre! Hvaležna sem za vsako podobno srečanje.

Zadnjič pa se mi je zgodilo še nekaj lepšega. Ob vstopu na avtobus sem zagledala fanta z rožnim vencem v rokah … Uau, sem si mislila, kakšen car! Rožnega venca ni skrival med prsti ali kaj podobnega. Zajelo me je globoko spoštovanje. Njegova drža me je zbudila, osvežila in opogumila.

Jaz se namreč pogosto izkažem za bolj, hm, strahopetne sorte katoličanko: kadar vzamem v roke svojo desetko, jo običajno potisnem v pest, češ, da ne bo koga zmotila. Halo?! Kako bi lahko za nekoga navaden kupček lesenih kroglic kar...