SREČNO, SLOVENIJA

Ob vstopu v novo leto obračamo nov list našega življenja z mnogimi željami, načrti in pričakovanji. Vsi smo samo najemniki časa, enkratnega, neponovljivega življenja, ki smo si ga sposodili od prihodnih rodov in ga bomo morali z dobrimi deli nekoč prepustiti našim potomcem, prepuščamo jim tudi spomin, ki je svetišče zgodovine, varen pristan resnice. Vrhniški rojak Ivan Cankar je v to svetišče položil žlahtno slovensko besedo, podaril ji je pesem, ki je vrisk veselja in jok trpljenja, ki zmore slišati tudi pritrkovanje velikonočnih zvonov. Videl je nebesa pod Triglavom in slišal obljubo, da bodo tod v tem raju živeli veseli ljudje. Skoraj smo že pozabili, da smo srečni rod, ki je pred sedemindvajsetimi leti prejel izmoljen dar zgodovine, samostojno Slovenijo. Človeku je hudo, kako brezbrižno zapravljamo ta biser, kako brez vesti »ne vzgajamo« v domoljubju naše mladine. Brez čuta odgovornosti skoraj svete besede: družina, domovina, domoljubje, pravica, p...