Berilo nas vodi v razmislek o sosledju pojmov poklicati, slišati, odgovoriti. Samuel, »njegovo ime je Bog«, v templju postane Élijev učenec, da bi se naučil služiti Bogu. Tako se odzove tudi na klic sredi noči. Sam še ne more prepoznati, kdo ga kliče, kajti ni še »poznal Gospoda in Gospodova beseda se mu še ni razodela«. Preprosto le vestno izpolnjuje svoje dolžnosti in sredi njih ga nagovori Bog. Grehu Élijeve hiše navkljub. In Samuelovemu nepoznanju Gospoda navkljub. Šele tretjič s pomočjo nasveta razloči, da ne gre za človeški klic, temveč za Božjega. In odgovori ter tako postane orodje velikih del odrešenja. Ali je to povezano z našim vsakdanjikom? Ne le s tistimi velikimi klici življenjskih odločitev, temveč s povsem povprečnim ritmom življenja?

Življenjem sredi sveta, ki se vrti. Ne obstane. Vrti se ravno prav. Tako, kot je treba. Kot je Stvarnik zapisal v njegov ustroj. In na svetu človek, ki prav tako od spočetja do koraka v večnostno daljo ne obstane. Tako, kot je...