Srednji vzhod je v plamenih, ponekod je že pogorišče in kup ruševin, drugod že dolgo tli. Na tem velikanskem ozemlju, kjer je tudi zibelka krščanstva, je danes ostalo še nekako 14,5 milijona kristjanov, kar je 5,6 % tamkajšnjega prebivalstva. Manjšina torej, ki izginja, odhaja v neznano, ugaša brez glasu. Iz Sirije, ki je v ruševinah, je pred vojno že zbežalo kakšna dva milijona kristjanov, iz Iraka okoli milijon. A zbežati so morali tudi mnogi muslimani. V Izraelu so že desetletja napetosti in spopadi med dvema narodoma. V Egiptu so krščanski Kopti izpostavljeni nasilju islamistov, v Jemnu vlada ena najhujših humanitarnih katastrof.

Papež Frančišek ve, da ob teh strahotah ne more molčati. Minulo soboto je povzdignil svoj glas sredi »(ne)kulture molka«, ki vlada na Zahodu. Govoril je tiho, skoraj pridušeno, a njegov govor je bil vpitje, rotenje, bičanje »brezbrižnosti, ki ubija«. Potrkal je na vest svetovne in evropske politike, če je v njej ostalo sploh še kaj vesti.
<...>