Misli zapisuje Gregor Čušin

Staram se. Se mi zdi.
Znanci, ki jih srečujem enkrat vsake kvatre, mi govorijo, da sem se spremenil. Najbolj predrzni in tisti, ki se sami sebi zdijo duhoviti, pa mi kar naravnost povejo, da sem grd in debel!
Prijatelji mi pravijo, da postajam zrel. Kar takole – na prvi pogled ali prvo uho – zveni čisto v redu, celo pohvalno, vendar … Človek je lahko zrel za marsikaj: Zrel za odstrel … Zrel za odpis … Zrel za kakšno »ustanovo« … Ne nazadnje je zrelost zadnji stadij pred gnitjem. Kar pravzaprav pomeni, da mi prijatelji govorijo: »Stari, tole je tvoja zadnja šansa. Daj, kar še imaš! Pokaži, kaj še znaš! Zdaj ali nikoli, jutri je lahko že prepozno!«
Žena pravi, da se umirjam. Ampak ona je naivna in nima pojma, kaj se dogaja z mano! To, kar ona imenuje umirjenost, je samo utrujenost, lenoba in naveličanost. Res se mi ne da več vznemirjati in razburjati za vsako malenkost. Če iz vsake muhe narediš slona, v življenju prav kmalu zmanjka...