V baru je televizijski ekran prenašal nogometno tekmo med Slovenijo in ne vem več kom. Tam sva bila tudi s prijateljem. Tekmi sva komaj sledila, vnaprej prepričana v poraz slovenske reprezentance. Sicer pa se je najin pogovor vrtel o temi, daleč od športa.

Prijatelj je bil laik in so ga strašno zanimala verska vprašanja. Tako sva, ko se je tekma začela, govorila o posmrtnem življenju. V pomenku sva prišla do kraja zveličanih – do nebes. Prijatelju sem zastavil problem: »Denimo, da bo že rešeni človek v nebesih pogrešal človeka, ki ga je imel v življenju rad. Kaj meniš o tistem njegovem pogrešanju, če bo okrog njega ena sama brezmejna sreča?«

»To zanj ne bodo nobena nebesa,« je odsekal prijatelj.

Prijatelj ne bi bil odločnež, ki sem ga poznal, če bi o tem obstal v zadregi.

»Rešenemu bo Bog izbrisal pogrešanega iz spomina. Zanj, rešenega, onega nekoč dragega človeka ne bo več. Totalno izbrisan iz spomina.«

Ne spominjam se natančno, ali se...