V dneh, ko smo se spominjali obletnice umora Lamberta Ehrlicha 26. maja 1942, je bilo težko ne pomisliti tudi na tiste, ki so ta in druge revolucionarne umore zagovarjali ali vsaj opravičevali. Med njimi je bil Edvard Kocbek, čigar spisi iz vojnega časa so nedavno izšli v Deseti knjigi Zbranega dela.

Glavni urednik Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev dr. Matija Ogrin je v uredniškem zapisu Memento k Deseti knjigi Kocbekovega Zbranega dela zapisal, da obstaja neka meja, onkraj katere se mora kot glavni urednik zbirke distancirati od vsebine nekaterih Kocbekovih spisov Desete knjige, in to mejo predstavlja njegov zagovor političnih umorov. Problem je Ogrin videl dodatno v tem, da Kocbekov zagovor revolucionarnih »justifikacij« nastopa v omenjeni izdaji v kontekstu slovstvenih besedil, »ki so kot celota vključena v zbirko t. i. slovenskih klasikov, s tem pa se to pisanje pojavi neposredno poleg temeljnih slovenskih literarnih del – od Vodnikoveg...