Ko se je Slovenija osamosvajala, je bil čas t. i. propada »velikih zgodb« (meta-naracij, kot jih je imenoval François Lyotard), ki so bile nekakšne univerzalne teorije: razlagale so celoto sveta, utemeljevale in usmerjale znanost, kulturo in sploh vse družbene prakse. V novi informacijski družbi je vera vanje zbledela in pojavile so se potrebe po drugačni organizaciji človeškega znanja: to je bilo sedaj veljavno le še, kolikor ga je bilo mogoče pretvoriti v računalniške podatke in obvladovati z informacijskimi tehnologijami. Med velikimi zgodbami, ki so jih odnesle te spremembe, je bil tudi svetovni fenomen komunizma, del katerega je bila slovenska družba v okviru SFRJ. Zlom tega okvira je končno dal besedo tudi do tedaj »neslišnim«, »partikularnim«, zgodovinskim skupnostim. Konec ideologije, nekateri so zaneseno govorili celo o koncu zgodovine, je – tako se je tedaj čutilo – pomenil začetek polnokrvnega življenja slovenske družbe.

Danes je to skoraj le še obledel spomin; t...