Opazno skrita
Opazno skrita
»
Gospod! Veš
,
da sem se veliko učila za ta test. Najpomembnejši predmet na tej
šoli je! Pomagaj mi, prosim. Amen.«
- »Gospod! Veš, da sem se veliko učila za ta test. Najpomembnejši predmet na tej šoli je! Pomagaj mi, prosim. Amen.« To je bila moja molitev, ko je profesorica razdeljevala teste.
Kot vedno sem se pred testom še pokrižala. Preprost križ na čelo, sploh ne očiten; a sem vseeno tiho pogledala po učilnici, če me mogoče kdo opazuje. Saj vedo, da sem katoličanka, a nočem izpasti, kot da se hvalim, kako pobožna sem ali kaj podobnega. Pogledam okoli in pogled mi obstane na sošolki. Imela je zaprte oči, roke je imela rahlo stegnjene pred seboj kot v dve skodelici, z ustnic pa je bilo razbrati momljanje. Nič kaj skrito, nič neočitno. Ko je zaključila, si je šla z rokami čez obraz, nato pa spet stegnila roke predse in nadaljevala. Kar obstala sem. Čeprav imam močan karakter, sem se v istem trenutku, ko je muslimanka poleg mene očitno prosila svojega Boga, naj ji pomaga, ozrla okrog, če je mogoče kdo videl moje drobno in neopazno znamenja križa. Kar sram me je postalo. Zakaj sem taka?!...