Pri večerji je mama opazila, da ima Špela objokane oči. Le kaj se je spet zgodilo? Tale naša Špela je tako občutljiva, da bi jo mama najraje skrila kot koklja pod perutko, da zunanji svet ne bi mogel do nje. Pa to ne gre, naučiti se bo morala živeti med različnimi ljudmi.

»Umit zobke,« je rekla mlajšim, »ti, Špela, pa mi pomagaj pospraviti kuhinjo.« In ko sta ostali sami, je stisnila deklico k sebi: »Kaj pa je bilo danes? Kaj hudega?«

»Jooj ...« je zavzdihnila Špela, potem pa se je kar usulo iz nje, besede in solze obenem.

Šla je v trgovino, mimogrede iz šole, samo zvezek je kupila, prodajalka pa je pogledala in vprašala:

»Samo zvezek?«

»Ja.«

»Kaj pa imaš pravzaprav ti v torbi, saj jo komaj zapreš?« je vprašala prodajalka in Špela je hitro odprla torbo in pokazala, da nima v njen ničesar iz trgovine. Ničesar ukradenega.

Lica so ji kar gorela in na jok ji je šlo, prodajalka pa je rekla: »Joj, mislila sem samo, da imaš res...