Komaj je zavil okrog vogala, že sem mu stekel naproti. Bila so jutra, ko sem ga pričakal s kavico in piškoti. Bila so jutra, ko sem ga pričakal v pižami. Bila so jutra, ko sem vstal tako zgodaj, da me je v pričakovanju spanec znova premagal in sem zaspal, smrčeč, z glavo na nabiralniku, in mi je potem poštar pisma zataknil med zobe ali pod podbradek. Nekoč se je to zgodilo v četrtek, ko poštar prinese DRUŽINO, in ker je bilo jutro hladno, DRUŽINA pa »praznična«, me je prav prijazno pokril in so me zbudili šele otroci, ko so prišli iz šole! Bila so jutra, ko sem ga čakal zaman, ker sem pozabil, da ob nedeljah in praznikih pošta ne dela.

Pa da ne bo pomote: moje čakanje nima nobene veze s poštarjem. Ne nazadnje je v pol leta rumeno-modra uniforma zamenjala vsaj tri, če ne štiri lastnike.

Čakal sem pošto. Kuverto. Z vprašanjem. S ponudbo. Za novo službo! (Glej »Naša družina« letnik 2017, št. 12 – ZLATA RIBICA)

In čakal sem zaman. Vse do današnjega dneva sem...