Biti svobodni
Nekoč, vsaj trideset let je tega, sem se odpravil na Limbarsko goro nad Moravčami. Narava je podarjala lep pomladni dan, kakršnega si po dolgi zimi in deževnem aprilu, s svežimi spomini na prezeble roke in mokro obutev, lahko samo želiš. Stopal sem po dobro uhojeni stezici počasi navzgor. Ni se mudilo. Ptice so brezskrbno žvrgolele in napolnile gozdiček z veseljem. Skozi vejevje so na eni strani zvedavo kukali delčki, tiste, po dežju pobarvane modrine neba, od druge strani pa je lila sončna svetloba skozi svetlo zeleno mladost zgodnje pomladnih listov tako silovito, da se je zdelo, da moč svetlobe upogiba liste in ne lahen vetrič, ki je v pobočje prinašal svežino in vonjave, katere premore le pomlad. Steza se je približala prašni cesti in skromni hišici ob njej. Pred durmi sem zagledal dečka. Stal je in me opazoval. Stopil sem bliže in ga ogovoril. Hitro sem ocenil, da so v njegovi družini bolj revni. Žal mi je bilo, da ni bilo v nahrbtniku česa primernega, kar...