Nekdo je ranil moje srce
in srce je v bolečini okamenelo.
Pod njegovo rano je nastajalo močvirje
zamer, jeze in razočaranja.
Verige, ki so me prikovale na to močvirje,
so me naredile slepega in potlačenega,
nasilnega in rušilnega,
polnega sodb in nerazumevanja.

Postajal sem kopija svojega žaljivca.
V notranji jezi sem trohnel
in v sebi častil boga maščevalca;
otopel in hladen, brez solz in želja,
z zadušenim glasom svoje vesti
sem životaril s polomljenimi krili življenja.

Nazadnje sem na tem slepem tiru spoznal,
da sem v vojni s seboj in nisem več svoj,
da bi se moral razorožiti in osvoboditi!
Oj, kako rad bi odpuščal,
kot si odpuščajo zaljubljenci,
kot odpušča mati svojemu otroku,
kot odpušča Kristus na križu!

A moje srce ni moglo odpustiti,
moje srce ni hotelo ozdraveti,
moje srce ni zmoglo upati.
V zanki lastne nemoči sem končno
zaprosil Jezusa: »Ti odpuščaj v meni...