Že dolgo oklevam s pisanjem. Z možem izhajava iz zelo zlorabljajočih družin. Bilo je veliko vsega: od fizičnega, psihičnega do spolnega nasilja. Tega se zavedava že dolgo (stara sva namreč nekaj čez 40 let) in se že več let ukvarjava s sabo in s svojim odnosom, pa tudi z odnosom do staršev na različnih terapijah in skupinah. Vendar nama je še vedno v življenju težko. Imava se rada, čutiva, da se podpirava, in vztrajava. Vendar sva včasih od tega že prav utrujena. Imava dve hčerki, stari pet in osem let. Prav ob njiju so se nama začele spet pojavljati stiske, pa tudi vprašanja odnosa z najinimi starši. Prej sva namreč odnose z njimi skoraj prekinila. Čisto prenaporno je bilo hoditi po vse te grozne spomine. Sedaj pa se nama zdi, da bi bilo dobro, če hčerki poznata tudi babici in dedka. Vendar naju ob tem spremlja ogromno strahov, zaradi katerih sva zbegana. Ne bi rada naredila krivice niti otrokoma niti staršem. Problem je namreč v tem, da starši niti v procesu terapije, ko so bili p...