Tomaža Erzarja, izkušenega terapevta in predavatelja s Teološke fakultete ter pobudnika k narodni spravi, sem doživela kot prijetnega sogovornika, ki se veseli življenja in je spravljen s preteklostjo. Osvetlil mi je nov pogled na odpuščanje. Prej sem verjela, da moramo kristjani vsakemu odpustiti takoj. Kako pa razmišlja o odpuščanju dr. Tomaž Erzar?

Kako to, da vas je področje sprave in odpuščanja tako pritegnilo, da ste ga več let proučevali in dognanja strnili v knjigo z naslovom Dolga pot odpuščanja?

Najbolj osebni razlog je bilo to, da sem opazil, kako hitro postanem zamerljiv in da ničesar ne pozabim, kar mi je kdo naredil krivičnega. Moral sem si priznati, kako težko se je tega otresti in tistega, ki me je prizadel, videti v pozitivni luči. Gotovo tega ni naredil namenoma, verjetno me sploh ni mislil tako prizadeti, kot me pač boli. Vprašanje je, ali bi me hotel poslušati, začutiti, sprejeti in potolažiti...