Populizem je zagotovo ena od vročih tem sedanjega trenutka v slovenski (pa tudi zahodni) politiki; bolj kot resna politološka ali kulturna kategorija pa je ta izraz danes tu orožje v političnem boju: uničujoča diskvalifikacija, ki se je seveda vsi otepajo. V slovenski verziji spletne enciklopedije, tem sodobnem »slovarju splošnih resnic« (Flaubert), lahko med drugim preberemo, da je to »politična doktrina, ki postavlja politično vlogo ljudstva nad vlogo elit«.

Če bolje razmislimo, je nenavadno, da takšna doktrina velja tako rekoč za psovko v družbah, ki so deklarirano demokratične, v katerih je suveren ljudstvo. Običajen odgovor na to je, da so populisti pač demagogi, ki poenostavljajo realnost in si ne prizadevajo za prave koristi družbe oziroma ljudstva ali pa jih sploh ne poznajo; saj lahko le-te kompetentno in odgovorno uresničujejo samo politične, kulturne in gospodarske – elite. Takšna misel, večkrat predpostavljena kot izrečena, vsiljuje neko analogijo: analogijo z l...