Apostol Pavel je sklenil obiskati Rim, a že prej je oznanjal Kristusov nauk »vse od Jeruzalema tja do Ilirika«. Galačani, Efežani, Filipljani … Timoteju, Filomenu, Titu … Same epistole, vznesena pisma. Že se mi vriva v šolski spomin Župančičeva epistola sinu, da »važen je samo tvoj skiro, tvoja žoga in če so v redu tvoje baterije, kako bo Robinzon opravil z ljudožerci …« Toda pesnik je pismo skrbno spravil, da ga sin nikdar in nikoli ne bi bral.

Ni znano, koliko očetov piše svojim otrokom taka in drugačna pisma. Pavel oznanja v njih Kristusovo pomlad, tako imenovano opravičenje v veri, kar pomeni najdenje krščanskega Boga. Naslovljencem se trudi odpirati oči za Kristusa. Proti koncu tretjega misijonskega potovanja se odloči pisati Rimljanom. Rad da bi se celo duhovno okrepil med njimi. Občuduje jih, moli zanje in z veseljem bi jih obiskal (prim. Rim 1,10). Na dolgo in široko jim piše. O vsem pomembnem jim piše. Nagovarja jih kot stare prijatelje.

Z vnemo se razpiše...