Stara gospa mi je pripovedovala, da je pred nekaj dnevi srečala gospoda njenih let na invalidskem vozičku, ker so mu pred leti amputirali nogo. Malo sta se pogovarjala, pa ji je kar hitro rekel: »Vi ste srečni, saj lahko hodite.« Gospa je priznala, da je zaradi tega res zelo vesela in hvaležna, ima pa kup drugih težav, o katerih sicer ne govori veliko, a zaradi njih prav težko živi. Ne ve, kako bi on živel na njenem mestu. Zato moramo biti zelo previdni, preden komu rečemo, da je lahko srečen s tem, kar ima.

Prav tako tudi ni na mestu, ko nekomu rečemo, kako ubog je, ker nečesa ne more. Ob tem se večkrat spomnim na gospo, ki mi je pred leti zagotavljala, kakšna reva sem, ker ne morem hoditi. Vem, da sem takrat protestirala, da zaradi tega nisem nobena reva. Res, da ne morem hoditi, lahko pa opravljam toliko drugih stvari. Seveda bi bilo lepo, če bi lahko tudi hodila, ampak potem se vedno znova spomnim na mnoge druge, ki tudi nečesa ne zmorejo.

Pravzaprav smo zelo...