V evangeliju je vsaj trikrat omenjena Kristusova vrnitev na koncu zgodovine. Najslovesneje jo je napovedal sam v jutru velikega petka, na zaslišanju pri velikem duhovniku – Kajfi. Njegova izjava o tem je bila tako samozavestna in veličastna, da si je Kajfa zgrožen strgal oblačila in s tem dejansko končal zasliševanje. To zgražanje ni bilo pristno, saj je vedel, kaj obtoženec zmore: kakšen teden prej je bil obudil že tri dni mrtvega človeka v bližnji Betaniji.

Dejansko je bil Gospod tedaj slovesno apokaliptičen: omenil je namreč nastop v oblakih v spremstvu svojih angelov in v sijaju Očetovega veličastja. Kdaj se bo to zgodilo je prve zanimalo apostole, toda odgovora niso dobili. Prav tako tega odgovora nimamo kristjani po dobrih dva tisoč letih. Veliki dogodek se lahko zgodi jutri, v tem stoletju ali tisočletju: skrivnost, ki ostaja popolna tudi za nas, kljub vsem jehovskim fantazijam. Lahko pa omenim neki odstavek iz Dnevnika poljske svetnice Favstine Kowalske. Nekje, kjer...