Zadnji čas sem precej bral o albanski svetnici Tereziji iz Kalkute, nosilki ne samo svetniškega naziva od katoliške Cerkve ampak tudi Nobelove nagrade za mir od znane švedske ustanove. To branje je malce odmevalo tudi v teh zapisih – Credih. Spominjam se na primer, da sem nekje poudaril njeno preredko lastnost, da je bila sicer desetletja brez duhovne tolažbe, a da je to prenesla z neugasljivim nasmeškom na obrazu. Spominjam se stavka, da je nasmešek ostal tako rekoč obvezen za članice njenega reda, za misijonarke ljubezni, kakor jih je poimenovala.

»Če bom svetnica, bom svetnica teme!« je rekla. V mislih sem se vračal k temu stavku. Kot rojenega pesimista me je tisti njen nasmešek, ki sem ga omenil, začel dražiti tja do hudega vprašanja: Kako je mogla ta Albanka skoraj petdeset let prenašati v sebi temo – in to z velikim trpljenjem?« Odsotnost božje tolažbe, obenem pa se petdeset let tako rekoč neprestano nasmihati temu, kar jo je oddajalo: Indija umirajočih revežev. Tako...