Nekateri življenjski dogodki se še močneje zapišejo v spomin kot drugi. Najbrž ga med nami ni človeka, ki se ne bi vsaj kaj malega spomnil dogajanja in občutkov, ko je bil v Parizu pred približno tremi leti izvršen grozovit teroristični napad na satirični časopis »Charlie« Hebdo. Takrat smo imeli mnogi občutek, kot da je šel rahel potresni val preko vsega našega planeta. Le nekaj ur po tem atentatu smo videli TV-posnetke z raznih delov sveta, kako so ljudje v znamenje solidarnosti s prizadetimi novinarji nosili v rokah napis »Je suis Charlie« (Jaz sem Charlie). Ljudje so na ta način spontano pokazali solidarnost z umorjenimi in ranjenimi pri tem časopisu. V tem pa lahko vidimo tudi nekaj več. To je bila akcija solidarnosti, ki je pokazala vsemu svetu, da želijo ljudje z žrtvami ne samo sočustvovati, ampak se z njimi tudi identificirati. Jasno in razločno je bilo vsem rečeno: Ljudje lahko živimo v miru med seboj samo, če vsak spoštuje drugega, kakor je. Druge pa bom lahko sprejemal t...