Znanka mojih let mi je potožila: »Zelo rada imam sliko moje babice. Velika je in sem jo obesila na steno v dnevni sobi. Velikokrat se zalotim, da stojim ob sliki in se z babico pogovarjam. Sem pa žalostna, ker mojemu sinu čisto nič ne pomeni in ko bom jaz umrla, bo izginila tudi ta slika. Nobenega smisla nima za družinsko zgodovino.« Videla sem, da je znanka zaradi tega kar precej prizadeta.

Premišljujem o tem pogovoru in skušam razumeti obe strani. Znanko, ki je čustveno vezana na to sliko, in sina, ki do slike nima čisto nobenega odnosa. Verjetno se mnogim dogaja podobno. Sama sem bolj podobna njenemu sinu, se pa zavedam, da ima po svoje prav tudi njegova mama. Toda nikogar ne moreš prisiliti, da mu neka slika ali kaj podobnega mora nekaj pomeniti.

Verjetno se je podobno dogajalo skozi vso zgodovino in se bo tudi še naprej. Dobro je, da se je marsikaj dragocenega iz zgodovine ohranilo, veliko dragocenega pa je seveda tudi izginilo. Ne vem, kako se bodo končali...