Svetniki izza sosednjih vrat. Takšen izraz uporablja papež Frančišek v svoji še čisto sveži apostolski spodbudi o klicu k svetosti v sedanjem svetu. V mislih ima svetost navadnih ljudi: staršev, ki s tolikšno ljubeznijo vzgajajo otroke, tistih, ki delajo za to, da si lahko odrežejo vsakdanji kruh, bolnikov, ostarelih redovnic z nasmehom na obrazu, skratka vseh, ki živijo blizu nas in so odsev Božje navzočnosti. Svetost ni rezervirana za izbrance, pravi papež, »vsi smo poklicani, da bi bili sveti, tako da ljubimo in osebno pričujemo pri vsakdanjih opravilih, kjer koli že kdo je«.

Tem papeževim besedam bi brez dvoma iz srca pritrdila Madeleine Delbrêl, francoska laikinja (1904–1964), kandidatka za blaženo. V njenem življenju in zapisih mnogi prepoznavajo pomembne uvide tudi za Cerkev danes in njeno pot na obrobja. Po obdobju ateizma in zatem močnem spreobrnjenju (od Boga je bila in ostala očarana, kot zapiše) se je z misijonskimi nameni s še dvema laikinjama naselila v pariš...