V vsaki družini ali vsaj v vsaki rodbini imajo črne ovce. Ob misli nanje gredo večini ljudi lasje pokonci – pogosto povsem nepotrebno in neupravičeno. Naša teta je po vsakem srečanju s svojo neukrotljivo nečakinjo, ki je od zibelke (in bo bržčas kar do groba) veljala za črno ovco in je šla večini sorodnikov, prijateljev in znancev že od nekdaj na živce, ugotovila, da se od nje vedno nauči kaj novega. Da ji pomaga razumeti ljudi, spoznavati odnose in opazovati življenje z druge, dotlej neznane in nepojmljive perspektive. Počasi smo teti začeli verjeti, tudi zato, ker je starejša in pametnejša. Strašna, nesprejemljiva in nemogoča črna ovca se je zahvaljujoč tetini obzirnosti in odprtosti v naših očeh postopoma spreminjala v zanimivo in zabavno ovčico, pri kateri nas črna barva niti ni več tako motila. Meni je danes celo bolj všeč od vrste običajnih, dokaj dolgočasnih sivih ovac in belih ovčic, s katerimi se srečujem na vsakem koraku, zato mi niti na misel ne pride, da bi jo skušala sp...