Ob srečanjih družin Aninega sklada se mi vedno znova in znova poraja vprašanje, kako je mogoče, da tolikšna radost, prešerna sproščenost, neposrednost, zaupanje in ljubezen do življenja ne prekvasi vse Slovenije.

Smo premalo aktivni, morda premalo glasni, premalo slišani, ali pa morda ne povemo vsega dovolj na glas. Morda si preveč dopovedujemo, da moramo stiske, ki jih doživljamo, zadržati zase, da ne bomo še bolj stigmatizirani, kot smo. Sprašujem se predvsem zato, ker vendarle Anin sklad v slovenskem prostoru deluje že dve desetletji in združuje lepo število družin. Iz družin Aninega sklada je vzklilo že nekaj duhovnih poklicev, nekaj zdravnikov in medicinskih sester, raziskovalcev, profesorjev, pravnikov in seveda množica drugih poklicev. Spremljali smo že veliko porok, birm, več tisoč krstov in se ob vsem tem veselili. Tudi preizkušenj ni manjkalo v teh letih. Gospodarska kriza je marsikatero družino potisnila na rob preživetja, pa ne samo to, bolezen in brezposelnost...