Skušam se vživljati v Pavlova občutja. Vem, da so ga prijatelji v košari spustili čez mestno obzidje. Ob tem prizoru mi gre malo na smeh; o čem je takrat razmišljal on, pa ni znano. Tudi nadaljnje se je dogajalo že takrat, ko si je vztrajno prizadeval biti apostol. A kdo bi mu kar tako verjel, saj je bil poznan kot srdit preganjalec kristjanov. Če se v Jeruzalemu Barnaba ne bi zavzel zanj, bi se nemara moral še dolgo truditi, da bi mu kdo zaupal.

Kdaj že se je to dogajalo! Ne, tako je še zdaj in do kamor seže naš spomin. Saj poznamo spreobrnjene Savle! Tudi pričevanjske knjige lahko prebiramo o teh ljudeh. Vedno podobna zgodba: sprva polno nezaupanja. Da on? Kje neki, ne pozabiti njegovih lumparij! Volkovi menjajo samo dlako! Včasih mora koga od njih ubiti stara tolpa njegove stare druščine, da prepoznamo njegov resnični obrat v novo smer. Da verjamemo njegovemu srečanju z Gospodom.

Nočem biti Savel. Ali pa želim, hočem, znam in zmorem biti Pavel? Zelo moderno je d...