Večina ljudi v Evropi je optimistov. Mnogi sicer ne mislijo tako, spet drugi pa bi bili počaščeni, če bi jih kdo označil kot take, saj bi s tem razumeli, da se jih vidi kot ljudi z veselim pogledom na svet. V tem prispevku bom skušal – napornež, kakršen pač sem – pokazati, zakaj je to slabo.

Ko trdim, da je večina ljudi pri nas optimističnih, jemljem v obzir tudi to, da se radi pritožujejo čez politike, sodnike (sploh pri športu, ki je pogosto postavljen više od družbenih problemov), razne druge ljudi, pa tudi čez dogodke in stvari. Če smo iskreni: vsi se še preveč radi pritožujemo in iščemo napake, a večina ljudi je kljub temu optimistov.

Tudi glede posredovanja »Zahoda« v Siriji, ko so zavezniki uničili kemično orožje, lahko pri marsikom opazimo nekakšen optimističen pogled: »Sedaj bo pa bolje. Avtokratskemu voditelju so demokratične sile uničile nevarno orožje, jutri pa bo svet zato že nekoliko boljši. Še nekaj let in zadeve se bodo rešile.« Nekako tako, kot se...