(Ni)sem pridna
(Ni)sem pridna
Na poti do cerkve sem nedavno srečala bežno znanko. Ustavili sva se in si izmenjali nekaj besed.
- Na poti do cerkve sem nedavno srečala bežno znanko. Ustavili sva se in si izmenjali nekaj besed. Ko je izvedela, da sem namenjena k maši, je pričakovano vzkliknila: »O, pridna! Kar sama greš? Res si pridna …« Mislila sem si svoje in odhitela naprej.
Nekaj dni kasneje, ko sem pripetljaj že potlačila nekam globoko v svojo spominsko kapaciteto, pa se je dogodek skoraj do potankosti ponovil! Le da je šlo za klepet z drugo osebo. Venomer ponavljajoča se beseda »pridna« me je precej vznemirila …
Že od nekdaj, zadnje čase pa še malo bolj, sem pozorna na besede, ki mi jih ljudje izrečejo, in se poskušam zavedati teže vsake izmed njih. Seveda jih je včasih modro vzeti z rezervo, saj smo ljudje – roko na srce – pogosto nagnjeni k nepremišljenemu blebetanju … Toda »pridna«?
Kdo sploh je priden? Predstavljam si ubogljivega otroka, to so nam vcepili v glavo že v rani mladosti. Pa dresiranega psa, priden kuža! In kdo je še priden? Kdor rad in veliko dela? Kdor izpoln...