Prijateljica, ki bo kmalu stara triinosemdeset let, zelo resno razmišlja, ali naj še podaljša vozniško dovoljenje. V svojem življenju je zelo rada in res veliko vozila avto. Nikoli ni imela prometne nesreče. Še pred leti je s strahom pomislila na trenutek, ko bo morala z vožnjo prenehati. Zdaj pa se ji zdi, da je stvar dozorela, in ji ni prav nič hudo, če bo morala dati avto stran. Prav nasprotno, ima občutek, da je prišel čas za to.

Ko jo takole poslušam, ko razmišlja, težko karkoli rečem. Odločitev je njena in samo njena. Ob tej odločitvi ni prav nič žalostna. Vesela je, da je toliko let res uživala v vožnji in prevozila kar lep del Evrope. Z veliko hvaležnostjo misli na številne poti in o tem se večkrat pogovarjava.

Zanimivo je, kako se prijatelji in znanci odzovejo na njeno odločitev. Nekateri jo odobravajo, nekateri pa protestirajo in jo prepričujejo, naj si vendarle premisli. Saj je toliko starih ljudi, ki še pri devetdesetih letih ali več vozijo avto. Nekat...