Če sem iskren, leta 2018 ni najbolj primerno začeti razmišljanje o naših medsebojnih odnosih s starimi predstavami v glavi o pastirskem življenju. Tudi katehistinje in duhovniki danes ne razmišljamo več v teh kategorijah. Ni še dolgo tega, ko je bilo predvideno, da med prošnjami za vse potrebe neko dekle prebere prošnjo, ki se je glasila: »Molímo za vse tiste katehistinje in dušne pastirje, ki so po besedah papeža Frančiška dobili vonj po ovcah, naj z ljudmi, ki so jim zaupani, živijo v čimbolj družinskih odnosih.« Tik pred mašo pa je rekla župniku, da ona ne bo brala te prošnje, ker se ne počuti kot ovca. Tako ne razmišlja samo ona. Tudi drugi morda težko razumejo izraze kot: pastir, ovce, hlev … Taka razmerja v Cerkvi neradi sprejemajo. Vzbujajo jim občutek nadrejenosti duhovnikov in lastne podrejenosti. Ne čutijo se več kot ovce. Župnika nimajo za pastirja. V bistvu imajo prav. Sveto pismo pravi: »V tistem...