»Dvigni, Gospod, nad nami svetlobo svojega obličja!« (Ps 4,7)

Na nedeljo, ki brsti od prekipevajoče pomladi, se zdi, da stvarstvo sámo slavi Življenje, ki more narediti, da zima zapre svoje duri in pripravi prostor prebujajoči se rasti življenja. Veličastne podobe kar same vabijo, naj se naše koleno, sploh pa srce, hvaležno pokloni veličastvu tistega, ki mu smemo reči Začetnik življenja.

A prav na to nedeljo nas presunejo Petrove besede iz Apostolskih del: »Začetnika življenja pa ste ubili.« Kontrast, ob katerem človeka strese, hkrati pa ga z neizpodbitno resnico vrže pred dejanskost njegovega lastnega ravnanja. Najraje bi besede navezali zgolj na kontekst Jezusovih sodobnikov. Tistih, ki jih Petrov nagovor opominja, da so namesto počelu življenja ter svobode duha podelili fizično svobodo krivičnemu, s tem pa udejanjili starozavezno napoved preroka Izaija o trpečem služabniku. A Jezus Kristus živi. Za vse čase. In vsa srca.

Nemalokrat postajamo pravi moj...