Pred leti sva imela z možem privilegij, da sva smela romati v Sveto deželo. Za naju je bilo to nekaj izjemnega, nekaj, kar naju je za vedno zaznamovalo, nekaj, kar nama bo ostalo za vedno v spominu in se večkrat vrača – včasih le kot odmev ali spomin, včasih kot opomin. Med vsemi dogodki pa posebej izstopa dogodek, ki sva ga doživela v Jeruzalemu.

Nekega zgodnjega jutra, ko je bilo še zelo temno, sva z možem hitela po jeruzalemskih ulicah. Priznam, da me je bilo kar strah in se nisem počutila varno, vendar se ponudbi, ki sva je bila deležna, nisva mogla upreti. Duhovni voditelj našega avtobusa, duhovnik Bogomir Trošt, nama je namreč ponudil, da se mu lahko ob 4. uri zjutraj pridruživa pri sveti maši v Jezusovem grobu. To je zelo majhen prostor, v katerem je prostora le za štiri odrasle osebe. In tako sva bila poleg g. Trošta in še enega duhovnika pri tisti zgodnji sveti maši le še midva. Še danes me vso spreleti, ko se spomnim, kako sem se počutila na mestu, kamor so nekoč...