Foto: arhiv Ljubhospic

Končno je zadonela aleluja velikonočnega jutra, oznanila zmago nad trpljenjem in prinesla najgloblje veselje! Prav je, da praznujemo, da zvonovi pritrkavajo in se mize šibijo pod dobrotami. A vendar so v tem času nekateri ljudje še premočno priklenjeni na svoj križ bolezni, da bi praznovali v svoji župniji in za domačo mizo. Ali na velikonočno jutro pride do njih še kaj več kot le zvonjenje iz najbližje cerkve in medicinska sestra z iglo za odvzem krvi?

Nihče si za velikonočne praznike ne želi ostati v bolnišnici in vonjati razkužilo namesto potice, umirjenega praznovanja doma si želi tudi bolnišnično osebje. Pred prazniki je tako domov odpuščenih kar največ bolnikov, ki ne potrebujejo stalnega zdravstvenega nadzora. Na oddelkih je zato še tiše in mirneje kot med drugimi vikendi. Živahno ostane le na urgenci, stanje na intenzivn...