»Vse je brez veze!« se je jezil Matic. »Nikoli nikoli me ne bodo nikamor sprejeli!«

Zgodba je bila videti res hudo žalostna, če tako vzamemo. Matic je bil v razredu najmanjši fant in za košarko pač ne jemljejo v ekipo majhnih fantkov, ampak dolgine, ki skoraj od tal dosežejo mrežico koša.

Matic pa si je tako zelo želel sodelovati!

Ko je Rok izvedel za Matičevo bolečino, je nekega dne prišel pred blok – kakor slučajno mimo – in vprašal osamljenega fanta, kaj počne tam, ko so vsi drugi na igrišču.

»Kaj pa naj delam tam – košarkarji mečejo na koš, nogometaši brcajo v gol, punčke se gugajo ali igrajo s kolebnico, zame pa res ni nikjer prostora. In nihče me ne mara in tudi jaz nikogar ne maram in mi je čisto vseeno ...«

»Stoj! Tole že ni res!« je rekel Rok. »Vsak človek si želi prijateljev in družbe. Tudi ti.«

»Ja, kaj naj pa naredim, ko me nihče ne vzame zraven?« je Matic skoraj zajokal.

»Mogoče pa lahko narediš kaj takega,...