Piscu Creda je bilo postavljeno naslednje vprašanje: Danes, posebno po zatonu marksizma, je človeško duhovno telo postalo praznejše kot kdaj koli. Kako si razlagate dejstvo, da kljub tej moreči praznini zahodni duh ne kaže volje, da bi se vrnil h Kristusu, ne samo k Odrešeniku, ampak tudi k edinemu nosilcu vstajenjske misli?

Vprašanje je prezahtevno, da bi mogli nanj odgovoriti več kot površno. A ponudimo štiri odgovore.

Vračanje k nečemu, kar si nekoč bolj ali manj zviška odklonil, je dejanje ponižnosti, ponižnost pa je morda med krščanskimi krepostmi najtežja.

Naša civilizacija jo je v svojem miselnem, tehničnem napuhu odrinila na rob svojih vrednot in jo označila za nekaj duhovno preživelega in zato družbeno manj vrednega.

Marsikje, kjer krščanstvo ni državno preganjano, kot so primeri v Aziji, se pravi v demokratičnih družbenih ureditvah, nosi na sebi medijsko oznako družbene nevarnosti, se pravi nekaj, vredno vsaj obveščevalne, če že ne poli...