Edvard Kocbek in Janez Zdešar sta različna kristjana, ki sta med ljudmi v zadnjem petdesetletju razgibavala krščanstvo na Slovenskem. Bolj kot po svoji bližini izstopata po svoji oddaljenosti. V slovenski zavesti je Kocbek še zmeraj navzoč, zdaj pa se mu je s svojo dejansko veličino postavil ob bok Janez Zdešar. Njuna oddaljenost je tako velika, kakor sta narazen partizanstvo in domobranstvo. V času, ko je bil Kocbek vsaj formalno na vrhu povojne politične oblasti, je bivši član Rupnikovega bataljona Zdešar z nekaj tovariši pregazil ograjo taborišča na Teharjah, kjer je z drugimi čakal na smrt, in s fantastičnim begom prišel na svobodo. A naj v začetku raje poudarimo, ali ju je kot kristjana še kaj družilo.

Družila ju je vsekakor vera, kateri je Kocbek ostal zvest tudi po tem, ko so tako rekoč vsi člani vrha krščanskega socializma (Brencelj, Faj­far, Zemljak itd.) stopili v partijo ali se poistovetili z njo. S tem je Kocbek tudi rešil nekaj ugleda slovenskemu krščanskemu so...