Prijateljica mi je že večkrat pripovedovala o dobrem znancu, ki živi v tujini. Prad slabim letom so mu ugotovili raka, ne spomnim se več dobro, kje. Bolezen napreduje in pred dobrima dvema mesecema so ga pripeljali v Slovenijo, ker se je hotel posloviti od prijateljev in znancev, ki živijo tukaj. Prijateljici, ki mi je to pripovedovala, je bilo težko in ni vedela, kaj naj mu ob slovesu reče. Rekla mu je približno tole: »Veš, še vedno je mogoče, da se ti stanje izboljša. Molila bom, da se zgodi čudež. Morda pa se bo.« To je rekla človeku, ki ni veren in mu razmišljanje o čudežu sploh ne pride na misel.

To se je dogajalo pred dobrima dvema mesecema, pred nekaj dnevi pa je prišlo njegovo pismo, v katerem ji sporoča, da se mu je stanje po kemoterapiji izredno izboljšalo, česar je seveda zelo vesel. Nazadnje pa je v pismu dodal: »Hvala, ker verjameš v čudeže.«

S prijateljico sva se potem še dolgo pogovarjali o tem. Obe zelo realno gledava na življenje in veva, da se čud...