Starozavezna Kroniška knjiga pred nas postavlja vso bedo izraelske nezvestobe zapovedim. Padec jeruzalemskega templja, porušenje obzidja, številni padli pod mečem. In preživeli? Odpeljani proti vzhodu, v Babilon, kjer živijo pod jarmom suženjstva, dokler jih ne osvobodi perzijski kralj Kir. Dotlej pa ni lahko. Vse prej kot to. Stisko izgnanih daleč proč od domovine nam približajo besede psalma: »Ob rekah Babilona, tam smo sedeli in jokali, ko smo se spominjali Siona« (Ps 137,1). Zdi se, da se rečni tok zliva z njihovimi solzami. Živo si predstavljamo, kako se hčere in sinovi Izraela zbirajo ob vodah, da bi si podelili stisko izgnanstva, ko jim ostaja le spomin na domačnost svobodnega petja »Gospodove pesmi«.

Prav nič pa ni podobna pesmi trojica besed: izgnanstvo – spomin – osvoboditev. Umetnost je med njimi najti melodijo. Le kje je v vsem skupaj Bog? Tako so se spraševali nekdaj in tako se sprašuje človek danes. Zdi se, da so trpeči ob reki več kot tipični predstavniki člo...