Proti koncu 17. stoletja, ko so po Evropi še pustošili Turki, je bila javna zdravstvena služba v naših krajih v povojih. Bolniki so se zatekali k padarjem in ranocelnikom, saj je bilo usposobljenih zdravnikov malo, njihova oprema pa je bila povsem neprimerljiva z današnjo. In vendar je v teh skromnih razmerah »zrasel« eden naših največjih zdravnikov Marko Gerbec, ki se ga v teh dneh spominjamo ob tristoti obletnici smrti.

Gerbčeva pot do zdravnika evropskega slovesa je bila strma, saj se 24. oktobra 1658 ni rodil v bogati meščanski ali plemiški družini, temveč revnim tlačan­skim staršem v Šentvidu pri Stični. Najprej ga je verjetno poučeval domači duhovnik, srednjo šolo pa je obiskoval pri jezuitih v Ljubljani, kjer se je pokazala njegova bistrost, pridnost in vztrajnost. Študiral je na dunajskem vseučilišču. Ko so se leta 1683 Dunaju približali Turki, se je le nekaj dni pred njihovim prihodom umaknil v Italijo. Študij je nadaljeval v Padovi in Bologni ter se že naslednje l...