Kateheza v Cerkvi je tako veliko področje, da bi lahko o tem napisali še in še knjig, razprav in člankov. Tudi v Cerkvi na Slovenskem bi lahko pobirali lovorike zgodovine, ko so veliki pastoralisti orali ledino pred 2. vatikanskim koncilom, med njim in po njem. Lahko bi opevali pogum laikinj in redovnic, ki so se izobraževale na katehetskih tečajih ter postale prve katehistinje otrok pri nas. Veliko jih je bilo, ki so svojo versko hrbtenico krepili ob Kobalovih klenih besedah v Stržišču pod Črno prstjo. »Kaj vse je bilo …,« pravimo vedno znova. Nostalgija nas obhaja in včasih si čisto po tiho zaželimo, da bi »tisto« spet prišlo. Pa – ali sploh vemo, kaj je »tisto«? Polne učilnice, polne cerkve, številna predavanja, bogat obisk, pridni veroučenci, zavzeti starši, dobri pripomočki, čim manj razočaranj, – stoteren, šestdeseteren, trideseteren sad …?

Kmalu po drugem vatikanskem cerkvenem zboru so se pastoralisti spraševali, kako naj uresničijo »aggiornamento« sv. Janeza XXIII....