Včasih – v svoji moški zagledanosti vase in neprevidnosti – zakorakam naravnost v past:
»Ati, kje je mami?«
»Ne vem, ni je tu. Kaj pa je?«
»Ah, nič.«
»Kako nič? Povej, kaj je?«
»Nič, no …«
In gre … Pa se vrne spet čez, ne vem, dvajset minut:
»Je mami že prišla?«
»Ne, še ne. Kaj pa bi rada?«
»Nič. Je že v redu.«
In še preden ji lahko kaj rečeš, smrklji, je že ni več.
Tebi pa ne da miru. Kaj neki hoče? Je morda kaj narobe? Kaj bi lahko bilo takega, da otroku ne more pomagati oče, ampak samo mama?
So težave z domačo nalogo? Uspešno sem izdelal osnovno šolo, prilezel skozi srednjo, s fakulteto pa se ne bom preveč hvalil, ampak nekaj pa le vem, no!
Se je skregala s prijateljico? Izkušen sem, sploh v prepirih, kjer vedno dam prednost praksi pred teorijo … Sem poln življenjske modrosti, ki sem jo vedno pripravljen deliti s komerkoli, še posebej s tistimi, s katerimi me veže krvno sorodstvo!
Jo kaj boli? Tudi jaz znam poklicati v ordi...