Živimo v času, ko si veliko stvari in dejavnosti prizadeva, da bi si izborile in se vsilile v središče našega življenja. V središču pa – lahko bi rekli že po geometriji – ni veliko prostora. Pravzaprav je tu prostor le za eno – najpomembnejše. Tudi blizu središča je malo prostora – torej za drugo najpomembnejše, potem za tretje in tako v koncentričnih krogih do pomembnih in naprej do nepomembnih stvari in dejavnosti.

Mnogo stvari in dejavnosti, ki silijo v središče našega življenja, je dobrih, celo zelo dobrih in Bogu všečnih. Nekatere so seveda slabe in mnoge zelo slabe. V središču pa je prostor le za Enega. Za Boga. Tu se ne morejo »drenjati« avto, televizija, računalnik, Facebook, … Celo žena in otroci ne. V središču mora biti le On.

Zdi se mi, da je post čas, ko nam Cerkev omogoča in nas vabi k razmisleku o tem, kaj z vsakdanjimi izbirami, seveda tudi takimi nezavednimi, umetno sproženimi z reklamami, postavljamo v središče in blizu središča svojega življenja...