Odnos med človekom in Bogom je isto kot odnos med ničem in Vsem, med neznanjem in vsevednostjo, med šibkostjo in vsemogočnostjo. Iz tega izhaja, da mora biti ta odnos izredno zapleten. Dejansko se razpenja od ene skrajnosti do druge, od ljubezni do sovraštva.

To pomeni, da je med človekom in Bogom neko stanje, ki ni statično, ampak dinamično, večkrat razburjeno in celo viharno. Zato ni čudno, da mnoge verske knjige nosijo v naslovu besedo boj.

Seveda ima ta napeti odnos najrazličnejše stopnje: od strahospoštovanja do dvoma in dokončnega dvoma. Mnogi svetniki so doživeli to velikansko razpetost med bojem z Bogom in potem dokončnim počitkom v njem. Kakšen svetnik je prišel celo v skušnjavi do strašne besede: »Bog, če sploh si …« Skušnjava ni Božjega izvora, ampak izhaja iz negativnih nagnjenj v človeku: pohlep, nesprejemanje lastne omejenosti, telesna nezmernost itd. Ta upor se lahko izrazi z neštevilno vrsto zakajev, na katere človek ne more dobiti odgovora. Na pri...