Ob koncu leta si pogosto zastavljamo vprašanje, kako doživljamo čas. Nam mineva hitro, ga imamo včasih preveč, se zavedamo, kako nam vsak trenutek polzi iz rok, in še veliko, zelo veliko podobnih vprašanj. Vsak se tega loteva po svoje. V starosti doživljamo čas drugače kot v mladosti. Zdi se nam tudi, da mineva še veliko hitreje kot prej. Morda zato, ker ga imamo vedno manj pred seboj.

Včasih se mi zdi, da je čas vedno bolj povezan s kategorijo akcije. Po glavi nam roji, kaj vse je treba še narediti, in ob tem skoraj ni priložnosti, da bi se zavedali časa kot nekaj dragocenega in ga uživali. Če nekomu rečeš, da imaš čas, si skoraj sumljiv in te imajo za nedelavnega. »Normalno« je, da imaš vedno kup načrtov in da skušaš vse uresničiti. Ideal starega človeka je, da je ves čas v akciji in toži nad pomanjkanjem časa.

Sprašujem se, ali res mora biti tako. Zase lahko rečem, da imam čas. Seveda k temu pripomorejo tudi zunanje okoliščine. Ne hodim več v službo, ni mi treba...