V slovenski literarni publicistiki le stežka najdemo kakšno zelo strnjeno delo, ki bi se scela lotevalo široko razvejanih problemov ožjega področja tako občutljive teme, kot je lirika. Res so posamezni literarni kritiki in esejisti, ki so v določenem obdobju redno spremljali posamezne avtorje in njihove zbirke, sproti zadevali tudi ob lirični značaj pesništva, toda za večino velja, da so le redko tvegali kakšne temeljne opredelitve v estetskem ali celo literarnozgodovinskem smislu. Njihova številna preverjanja so se večinoma ukvarjala z medsebojnimi odnosi posameznih pesnikov znotraj umetniških smeri in obdobij, ne pa posebej s problemi znotraj celotnega pesniškega metjeja, torej tudi ne z liriko, čeprav so posamezni avtorji v spremnih besedah antologij nujno naleteli tudi na ta problem, saj je bil prisoten skozi vso literarno zgodovino.

Prav iz te postavke v bistvu izhaja delo Braneta Senegačnika Smrt lirike?. Zanimala ga je zgolj narava lirike, ne da bi se kakorkol...