Foto: Bernarda Mali

Ni preveč enostavno živeti v prostoru, ne da bi začel srkati njegovo preteklost, piti atmosfero njegovih filozofij in plesati v ritmu tu živečih ljudi. Če se tega lahko naleze kamen, kako se ne bi človek?

Jeseni sem začela študij dramske igre v Moskvi. Svet vzhodno od nas, ki mu prej nisem posvečala posebne pozornosti, me je kljub začetni togosti v nogah že zapeljal v svoj ples. Da se tu vrti po novih pravilih, mi je postalo kmalu jasno. Odmevajo druge vrednote. V srcih jim spi ponos in upanje, da njih vendar združuje, rešuje in vodi …

Najbogatejši jezik!

»Ker imamo Tolstoja, Dostojev-skega in Puškina; ker imamo za vsak glagol dovršnik in nedovršnik; ker se – odvisno od položaja – lahko nazivamo v različicah in z vzdevki, po imenu in očestvu,« me učijo moji ruski sošolci.

Meni pa v usti...