V evropskem kulturnem prostoru je materialno vsaj navidezno pogosto ločeno od duhovnega. V tem pogledu se tudi molitev omejuje predvsem na posvečene kraje in prostore. A zgodovina dokazuje, da to ni vedno tako. Za primer lahko vzamemo kamen, ki je sam po sebi mrtva tvarina. Vendar pa lahko oživi, če se vanj skozi dleto in kladivo naseli duh umetnika, ki neživo preobrazi v hvalnico, ta pa ne obmolkne niti tedaj, ko za njenim stvariteljem ostanejo le še spomini. Številni poznavalci menijo, da je to uspelo prav našemu znamenitemu arhitektu Jožetu Plečniku.

Celibater brez redovne obleke in večnih zaobljub

Plečnik (rojen v Ljubljani 1872, umrl v Ljubljani 1957) je za časa svojega življenja slovel po strogih asketskih nazorih. Po daljšem bivanju v Italiji (1898–1899) in predvsem v dveh srednjeevropskih prestolnicah, Dunaju in Pragi, kjer je pustil neizbrisen pečat, je svoj življenjski opus sklenil v domačih krajih, v rodni Ljubljani, nastanjen v neki trnovski vi...