Maša, ki spreminja!
Maša, ki spreminja!
Nedolgo tega sem pri nedeljski maši doživela nekaj zanimivega: pevski zbor je dvakrat zapel isto pesem.
- Nedolgo tega sem pri nedeljski sveti maši doživela nekaj zanimivega: pevski zbor je dvakrat zapel isto pesem – za uvod in sklep. Razloga za to ne poznam. Morda so načrtovali, mogoče ne … Ampak to niti ni pomembno. Zdelo se mi je nenavadno, da sem opazila takšno malenkost, zato sem začela razmišljati o razlogih. Zdaj vem – bistven se mi je zdel odziv ljudi. Še nikoli namreč nisem doživela dveh tako neverjetno kontrastnih izvedb iste pesmi pri isti maši!
Naj razložim. Zapeli so staro pesem, katere besedilo in melodijo res pozna prav vsak – nalašč ali nehote. ;) In kot uvodna pesem res ni zvenela kot kaj posebnega. Vsi s(m)o pač stali tam, poslušali (ne)upete pevce in čakali, da župnik začne govoriti. Toda na koncu maše … Še zdaj, ko to pišem, težko verjamem! Vsa cerkev/Cerkev je ubrano zapela s pevci! Počutila sem se neverjetno prijetno in domače, kot da smo se med mašo na neki način vsi povezali. Ne, nihče ni živčno gledal na uro. Nihče ni odšel iz cerkve. Nihče ni zavijal...